⇐ deviator.si
watch:

flv/flash in a flash player

ogg/theora in java player


download:

ogg/theora (720x576, 175Mb, 12:02min)


retrospections/oziranja: maya deren

"Retrospections: Maya Deren" is a live-cinema performance featuring real-time a/v editing, manipulation and composition using films by Maya Deren as a basis of research. It's a research of possible relationship/s with the media art histories by a contemporary artist. While the postmodernism criticaly deconstructs Great Histories enabling an artist to self-create her own micro-relationships with histories, the postmodern conteporaneity frequently supports apathy towards historical memory. "Retrospections" is a framework for such self-created historiographies, where within a media-saturated image-trashin' environment contemporaneity can talk to the histories while at the same time past is enriching present through editing, deformation, reconstruction and remix - creative [re]interpretations - and honouring the old with requestioning the new and vice versa.

A real-time visual and sonic editing, manipulation, alteration and becoming appears through a cine-intermedia performance with a little help from digital machines and their code. It is a constant metamorphosis between abstraction of computer visual generators over-flown by film sequences, and signs, images from the celuloid drowned in a digitality of pixels. A skizoko performance is constructed with live generation, editing and processing of moving images from Maya Deren with computer and non-electronic sound/noise/music. It moves on axis of questions about ritual (transcencence? loss of I, me, self?), bipolarity of woman and man (construction of gender? eros tanatos?), and perception of time through space and movements (horizontal and vertical? movement-image, time-image?).

Maya Deren (1917-1961) was born in Kiev, was an american avant-garde filmmaker, editor, performer, film theorist, dancer, poet and photographer, whose first short film Meshes of the Afternoon is understood as the birth of american film eksperimental avant-garde. Her last (post-humously edited) film is a reasearch of voudoun rituals on Haiti.

This performance premiered on 22/11/2007 at art cinema KinoDvor, Ljubljana. 90 years since Maya Deren was born.

Reruns:
- Don't Wash Separately 2, Hellerau, .de (20.3.2008)
- SC, Zagreb, .hr (14.9.2008)
- MFRU, Maribor, .si (3.10.2008)
- Cinema REX, Beograd, .sr (12.4.2010)

see also vimeo clip: vimeo.com/663468

Luka Prinčič is a musican, sound designer and media artist whose work is mostly focused on personally-reflexive and socially-critical use of new technologies.








recenzija z Radia Študent / Radio Študent review

Oziranja: maya deren - 3. del kinskega ciklusa kinozvočenja, včeraj zvečer v kinodvoru

* Včeraj je v Kinodvoru potekal 3. dogodek iz ciklusa kinozvočenja – serialke, v kateri se pobudniki lotevajo srečanja zvoka in kinematografske slike. Po dosedanjih dogodkih lahko že rečemo, da zadeva ni zamišljena kot klasično ozvočevanje filmov v kinu oziroma se je temu morda približal le večer z avstralskim pianistom Anthonyjem Paterasom. Za druga dva večera bi lahko rekli, da omenjeno srečanje ni pustilo 'nepoškodovana' ne zvoka ne slike Kratka primerjava bo za začetek na mestu.

Pred kakim mesecem dni smo v okviru serialke kinozvočenja lahko prisluhnili Luki Prinčiču in kompanjonu, ki sta simultano projicirala zvočne in slikovne teksture ter v abstraktnih figurah in elektronskem šumu omogočala nekakšno 'potopitev' v takem sinestetičnem valovanju. Precej bolj moteč oziroma nič kaj psihedeličen in sproščujoč pa je bil včerajšnji večer, verjetno tako po zasnovi kot izvedbi nekoliko bolj zahteven in večplasten.

Luka Prinčič se je tokrat lotil poklona filmskim eksperimentom Maye Deren. Gre za kontroverzno režiserko – pa tudi plesalko, pesnico, novinarko in laično antropologinjo poleg ostalega, ki je nekaj svojih najbolj poznanih filmskih eksperimentov in študij posnela v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. V njih se je skozi montažne posege domiselno lotevala tem časa ali giba, ob čemer je ostala znana njena raziskujoča fascinacija s tradicionalnimi rituali ljudstev na Tahitiju in marsikje drugje, ki jo je znala povezati z gibanjem modernega plesa v nekakšnih raziskavah dinamike telesnega giba. Podrobnejšo predstavitev njenih kratkih filmov smo doživeli pri nas pred leti v stari dvorani slovenske kinoteke – in po površni napovedi sodeč, smo si nekateri podobno obetali tudi včeraj: ozvočevanje v živo nekaj Mayinih kratkih filmov.

K sreči in v za dovoljstvo smo bili glede tega lahko razočarani. Filme Maye Deren je deloma zaznamovalo tudi minimalistično komponiranje Teiji-ja Ito-ja, ki je ozvočil nekatere njene večinoma v nemi tehniki snemane filme. Včeraj nismo bili deležni poseganja v zvočni del kultnih filmov, pač pa v nekakšno reinterpretacijo ter vizualno-zvočno montažo, ki je raziskovala ideje omenjene režiserke tudi izven filmske govorice. Uvodno smo tako prisluhnili odlomku iz enega Mayinih intervjujev, ki pa je prej kot dokumentarni posnetek služil uvajanju v performans in hkrati že njegov zvočni del. Sledili so abstraktni premikajoči se liki v sozvočju z elektronskimi šumi ter zamegljeni odlomki iz nekaterih filmov Maye Deren, pri čemer so občasni zvoki klaviature pod prsti Luke Prinčiča v ponavljanju le nekaj tonov zazveneli kot nekakšen lebdeč soundtrack. Slednji je vsaj v uhljih avtorja tega zapisa nekako povzel atmosfero verjetno največkrat omenjanega Mayinih filmov – Meshes of the Afternoon, v morda tesnobno pričakujočem vzdušju.

Slabost včerajšnjega performansa bi lahko sicer pripisal nepozornosti gledalca, vendar je ta po pogovoru z nekaterimi prisotnimi presegala zgolj individualno nepazljivost. Luka Prinčič si je osrednji del dogajanja zamislil preko nekaj poglavij, katerih naslovi so reflektirali nekaj idej in preokupacij originalnih filmov, kot so čas, ljubezen, smrt ali – če se izrazim nerodno – biti ženska, ki jih je Luka prikazoval skozi povsem abstraktna gibanja podob na platnu ali montažo iznakaženih trenutkov originalnih filmov. Pri tem je vendarle nakazal različne plati le-teh, čeprav le skozi inserte. Omenjena slabost pa zadeva hipno prikazovanje omenjenih naslovov nekakšnih poglavij, ki jih oko ni moglo zajeti v celoti, verjetno pomemben vsebinski del pa je tako zameglilo poigravanje z obliko in šumom. Seveda pa je nedokumentaristična in eksperimentalna zasnova celotnega performansa omogočala spremljanje skozi fragmente zvoka in iz konteksta iztrganih slik – vendar pa je ravno zaradi te fragmentarnosti podoba še najbolj zaživela tedaj, ko se je od dejanskih delov originalnih filmov popolnoma oddaljila, jih prepustila kao-motnjam ter se tako prepustila popolnoma individualni interpretaciji nekih idej in fascinaciji z nekim delom.

Kljub temu odmiku je v središču dogodka ostala maya deren, katere glas je med popačenji vendarle še razumljivo spregovoril ob odsotnosti slike na koncu tega krajšega, a pravzaprav močno zapolnjenega dogodka. A ne da bi komentirali njene besede, ki so spregovorile o sicer zanimivem intimnem doživljanju koncepta časa skozi spolno perspektivo, je kontekst, v katerega so bile vpete, ostal nekoliko fragmentaren – kar pa po očitno pripravljenem vsebinskem okviru sodeč ni bil povsem njegov namen. Občutek je tako lahko dvoumen: kot enkratnemu obiskovalcu dogodka avtorju recenzije ostane nekaj razdrobljenih občutij, vezanih predvsem na trenutek, kar bi bilo v prisvojitvi Mayinih besed moškemu lastno spremljanje časa. A druga časovna perspektiva, ki pot že v začetku sklene s pričakovanjem prihodnjega razvoja in predvsem pričakovanjem, ki trenutke morda poveže v nekakšno odprto celoto, bi zaživela šele ob ponovnem ogledu.

Na včerajšnjem kinozvočenju se je v Oziranja Luke Prinčiča k Mayi Deren zaziral Aleš Rojc.