Get the Flash Player to see this player.

download /dev/frag/2 (mp3/100Mb/59min)

/dev/frag – deviantovi fragmenti – fragments from a deviant - #2 [080305]

“Poliamorija se nanaša na filozofijo in prakso sočasne ljubezni do več oseb. Etimološko beseda poliamorija sugerira 'mnogo ljubezni' in je pred kratkim postala skupna formula za vrsto alternativnih modelov odnosov, ki delijo etiko sočutja, integritete in popolne odkritosti v boju proti negativni družbeni stigmatizaciji, ki jo označujejo besede varanje, menjavanje in promiskuiteta. Poliseksualnost, skorajda sinonim utopični biseksualnosti, opisuje inkluzivno seksualno orientacijo, ki zaobjema ne le ljubeče ljudi obeh spolov, temveč tudi erotični odnos do celotnega univerzuma in življenja. ”

* * *

Sodobni poliamoristi, ki so nasledili radikalno zapuščino svobodne ljubezni, zavračajo pravljični koncept "ene, prave sorodne duše" predpisan s strani konzervativne religije ter fabriciranih podob hetero-nadvlade in parčkanja, ki jih proizvaja kultura udobja in ki so tako patetično očitne v kulturnih artefaktih kot so pop pesmi, filmi o zmenkih in ljubezenski romani. Ideja o tem, da mora vse naše intimne potrebe zadovoljiti ena sama oseba, je mit, o katerem bi se morala spraševati celotna kultura, pa četudi se nekateri zavestno odločijo, da ne bodo sledili svojim željam po ljubezni do več kot ene osebe. Ljudje imamo vrsto fizičnih, intelektualnih, čustvenih in spiritualnih potreb in želja, ki jih najbolj primerno lahko zadovolji vrsta ljudi na vrsto načinov.

* * *

Ali si res upam?

Na začetku je ta predrznost potrebna, da bi predrla led, to opno, ki zadržuje nekaj, kar se skriva pred menoj samo. Opravičujem se, a nočem se opravičevati. Le komu? Vem, da le sebi, mojemu strahu, ki je prišel bohve od kod. Torej njemu, temu prascu, ki nas je zapustil že ko smo bili majhni. Mislim, mama je vpila in on je vpil in vse to kričanje, in potem nič več. Tišina, in nikoli nismo več kaj preveč govorili o tem. Njega pa ni bilo. Mojga očkata.

In zato mi je všeč, da me klofutajo. Spominja me na klofuto mojega očkata. Včasih ga sanjam, z otrdlino med nogami, potem je že nag in pri meni, ob mojem obrazu in vse je tako toplo in sluzasto.

V tem mrtvem dolgočasnem svetu supermarketov in kinomultipleksov, ko sedim na metroju, gledam te ubite face, in vem, da je moja faca prav taka: mrtva, in otopela. In zato prav rabim to bolečino, medtem ko sladka naslada preliva telo, da me useka, z nečim ostrim, da me dobro prebijejo, pretepejo, da koža pordeči, tu in tam poči in čez čas se pojavi kri, ki se potem več tednov celi. In ves čas me spominja, da sem živa.

Kako tipično. Kako prozorno. Ne morem več, ne morem več pisati, govoriti, ker te besede res nič ne povejo. A ne preostane mi drugega. To je kot trpeča boleča oljna slika, kot nočna mora, ki ne bo izginila.

* * *

Sovražim in preziram, ker je podlo.....

Nismo še rojeni in sveta še ni.
Stvari so še neustvarjene in smisla še nismo iznašli.

Zdaj je pomembno telo:
da imaš pri sebi dovolj telesa,
da iztrgaš, izpuliš njegovo moč bitjem,
ki so jo ukradla.

Treba je odgovoriti na vprašanje ustroja človeškega telesa
ter vloge njegovih organov in delov.

...in ljudje bodo izpraskali iz sebe vso tekočino lepljivost, ohlapnost in podlost.

(antonin artaud)

* * *

“Osemdeseta in devetdeseta so bila priča inscenaciji grenkega moralnega nasprotovanja erotičnim alternativam s strani reakcionarnih političnih in religioznih vodij. Lezbičnim, homoseksualnim, biseksualnim in poliamornim staršem so grozile stroge kazni, v nekaterih primerih so ljudje izgubili skrbništvo nad svojimi otroki, ker vlada meni, da lahko odloči, da je bolje biti zakonito ločen od svojih staršev, kot pa naučiti se, da se ljudje lahko imajo radi na več načinov. Medtem ko znotraj komunskega gibanja obstaja odmeven homo-seksualni, poliseksualni in poliamorni kontingent, smo prisiljeni svoje izbire braniti pred moralističnim sumničenjem in obsojanjem neodobravajočih družin, napadalnih socialnih delavcev in včasih celo pred hipokritskimi komunardi.

Današnje komune, ki obstajajo kot enklave erotične svobode, navadno kličejo po vrednotah raznolikosti in strpnosti, ne da bi uradno kolektivno promovirale doktrino seksualnega radikalizma, čeprav so mnogi prepričani, da je popolna erotična osvoboditev lahko tudi odkrita etična izbira bolj svobodnega in bolj polnega življenja. Navkljub življenju polnem represije zaradi naših izbir, se še vedno obotavljamo pred izzivanjem prednosti vsakega posameznika pri izbiri monogamnega, heteroseksualnega življenjskega stila.

Po reichijanskih (W. Reich) idejah, ki seksualno zatiranje, zasebno lastnino in patriarhalno nuklearno družino postulirajo kot temeljne vire bede in odtujenosti v modernem svetu, se pogosto zatekam k inspirati-vnim razkritjem osvobajajočega potenciala svobodne ljubezni. Resnično, neotipljiva in nepopisljiva moč same ljubezni je tisto, kar omogoča poli-amorijo. Besede Emme Goldman nas spominjajo, da je ljubezen "najmočnejši in najgloblji element vsega življenja, glasnik upanja, radosti, ekstaze, kljubovalec vsem zakonom in konvencijam...". ”

* * *

Telo?

Kdo se boji Marcela Duchampa? Kdo se v resnici boji Batailla? Da ne rečem de Sada. Ali Masocha? Oh ta strah... In kdo se boji moje razkrečene, globoke, sluzaste, mokre, pulzirajoče, pohotne luknje, ki je na voljo mašini, stroju, ki je človek in narava, brez razlike.

Kapljice kapljajo po oznojeni koži, in telo drhti, ker duh drhti, ker je ta eros tako iracionalen, kemičen, ta morija, kri, meso... saj so atomi, ali kaj?

Raztegujem se med harmonijo in valovanjem med ekstremi. V meni pokajo žilice, v maternici se plete kokon.

Sploh ni več vprašanje, kdo sem... popolnoma zavračam pritisk, da se moram identificirati. Identificira se lahko le moja sila, vsaka zase, in njihove kombinacije.

Radovedna sem.

Koža se mi spreminja v črn lateks. Čez oči mi rastejo temna stekla, da mi zakrijejo zenice, da me več ne prepoznaš. Da sem neidentificirana.

Zakaj to ponikanje, to skrivanje? Seveda, da bom svobodna, da ne bom le listek na panoju, za vedno pripet z buciko (temveč, da bom svet v koščkih mesa pripenjala z buciko na svoje prsi, bedra, ritnice). Da bom s svojo nabreklo trdoto pohotno zarinila v tvoje luknje, v vse naše luknje, da bom z rokami in na koncu z obrazom čofotala po blatu, naga padla v sneg spominov in pozabe, da se mi bo telo končno razstopilo in razlezlo po tleh, po kamnitih stopnicah, po smetiščih sveta, in se bom spojila s tvojimi, vašimi, vsemi našimi stroji, ki cuzajo, serjejo, pljuvajo, pijejo, mežikajo, gledajo, smrdijo, se razstezajo v času in prostoru, ali zaprejo v nevidno, prozorno zaprto hibernacijo, da bi po njih prišel roj čebel in jih ovil v sladek črn med.

Res sem radovedna.

Morala sem videti kako Michael Hardt govori o ljubezni, da sem dojela, da vse izhaja iz Schreberjevega anusa,... ne, natančneje iz sonca in sončnih žarkov, ki sijejo is Schreberjevega anusa. Potem razumem Žižka čisto drugače, čisto po svoje. Vse matematično urejanje človekovega obstoja, njenega, mojega bolezenskega obstoja v lepo urejeno umobolnico! Pa naj me že kastrirajo, nič se ne bojim! Itak nas je že preveč... Odrežite jajca, poberite ven maternico in ob tem še drobovje, odrežite že te ude, naj ostanejo le še luknje, povezave z ostalimi stroji, da mi v živjo meso vtikajo svoje vmesnike, naše vmesnike, interfejse, obraze z led diodami, da polzijo, tečejo in zbadajo v živo meso večspolnice, jokajoče in histerično smejoče se Artaud-jeve igralke, ki je le še ona sama, mašineraj, subjekt.

* * *

... vizualna reprezentacija mojega videza v elektronskem mediju ni moja resnična podoba. Da bi se ji približala, moram stalno kupovati tisto, kar me pripelje bliže k popolnosti moje elektronske identitete. Kupujem lepoto, zdravje, celo inteligenco s tem, ko vestno zbiram artefakte naše kulture. "Nobenih kurcev ni in nobenih pičk več. Čas je za telo brez organov. Vse podaljške je treba odrezati. Vse izrastke je treba zašiti, odklopiti. Znebiti se moramo biološkega, izprazniti biološkost. Ves fašizem biologije je treba raztrgati in zapečatiti in shraniti v muzeje, tako da nikoli ne bomo pozabili tiranije somatskega." (tea hvala, critical art ensemble, electronic disturbance)

* * *

Danes poliamorija in poliseksualnost privlači mnoge mlajše ikonoklaste navdahnjene z različnimi kulturnimi vplivi - z anarhizmom, punk-rockom, biseksualnostjo, neo-tribalno plesno glasbo, modernim primitivizmom, varnejšim seksom, poganstvom, Radical Faeries, Queer Nation in feministkami s pozitivnim odnosom do seksa kot so Annie Sprinkle, Susie Bright, Pat Califia in Carol Queen. Alternative monogamiji poznajo obsežno zgodovino znotraj homoseksualnih, lezbičnih, biseksualnih, transseksualnih in queer skupnosti, kjer je ekskluzivna monogamija do nedavnega veljala prej za pregreho kot pa normo.

Sodobna poliamorija se pojavlja v vrsti odnosnih ureditev vključno z odkritimi četveriadami in triadami, skupinskimi zakoni in erotičnimi afinitetnimi skupinami, orgijami ali zabavami z igrami varnejšega seksa, one-night standi, privoščki, aferami in predrznim flirtanjem. Toda najpogostejša oblika poliamorije je ne-ekskluzivna primarna zveza, ki spoštuje potrebo po zdravih in odkritih spolnih razmerjih obeh partnerjev z drugimi ljudmi, ki ne ogrožajo ali spodkopavajo odnosa s primarnim partnerjem. Če sta parametra varnosti in odobravanja jasno dogovorjena, je priložnostni seks lahko resnično osvobajajoč.

* * *

“Človek, ki ni šel skozi pekel svojih strasti, jih ni nikoli presegel.” (Jung)

“Vzajemna ljubezen, edina, ki nas lahko privlači, je tista, ki vnaša v običajnost nenavadno, v utečenost domišljijo, med dvome vero in v zunanjost predmeta zaznavanje njegove notranjosti.

Zaobjema poljub, objem, problem in neskončno problematično razreševanje problema.

Ljubezni se nikoli ne mudi. Pred seboj ima čelo, odkoder se zdi, da prihaja misel, oči, katerih pogled naj jo kmalu razvedri, grlo, v katerem se bojo zgoščali zvoki, ima prsi in globino ust. Pred seboj ima gube na dimljah, noge, ki so tekle, paro ki se spušča z njihovih kopren, ima radost snega, ki pada za oknom. Jezik oblikuje ustnice, zastira oči, dviguje dojki, votlí pazduhi, odpira okno; usta z vso močjo privlačijo meso, potapljajo se v blodeč poljub, postajajo usta, s katerimi so se sprijela, vse je mešanica dneva in noči. Roke in stegna moškega so prepletena z rokami in stegni ženske, veter se pomeša z dimom, v dlani se naseli poželenje.

[...] Okno bo odprto, priprto, zaprto, obrnjeno bo k zvezdi, zvezda se bo dvigala k proti njemu, zvezda bo morala priti do njega ali zaiti na drugo stran hiše.

[...] Ljubezen množi probleme. Besna svoboda se polasti ljubimcev, vdanih drug drugemu bolj kot prostranstvo prsim zraka. Ženska zmerom varuje svetlobo zvezde v svojem oknu, življensko črto ljubimca v svoji dlani.

Zvezda se v oknu počasi vrti, nenehno stopa vanj in odhaja, problem se razrešim bledi obris zvezde v oknu je požga zastor dneva.” (Andre Breton, Paul Eluard)

* * *

“Kjer vlada ljubezen, ni potrebe po moči, kjer pa prevladuje moč, manjka ljubezni. Sta senci ena druge” je rekel Jung

* * *

Sodobni poliamoristi, ki so nasledili radikalno zapuščino svobodne ljubezni, zavračajo pravljični koncept "ene, prave sorodne duše" predpisan s strani konzervativne religije ter fabriciranih podob hetero-nadvlade in parčkanja, ki jih proizvaja kultura udobja in ki so tako patetično očitne v kulturnih artefaktih kot so pop pesmi, filmi o zmenkih in ljubezenski romani. Ideja o tem, da mora vse naše intimne potrebe zadovoljiti ena sama oseba, je mit, o katerem bi se morala spraševati celotna kultura, pa četudi se nekateri zavestno odločijo, da ne bodo sledili svojim željam po ljubezni do več kot ene osebe. Ljudje imamo vrsto fizičnih, intelektualnih, čustvenih in spiritualnih potreb in želja, ki jih najbolj primerno lahko zadovolji vrsta ljudi na vrsto načinov.

Obenem pa razširjanje definicij intimnosti nikakor ne sme biti omejeno na seksualno izražanje. Kot pri erotičnih utopistih pred nami, tudi naše seksualno eksperimentalne geste vsebujejo del ustvarjanja nove kulture.

Končno je ljubezen sama sebi opravičilo. Tako kot nekatere komune in skupinske zakonske zveze propadejo, se druge ponovno porajajo. Kakršnakoli že bo prihodnost svobodnih ljubimcev, mojo vizijo ljubeče in avtonomne družbe določata brezpogojna ljubezen in neomahljiv optimizem. Torej, z mojim živahnim kitenjem strasti zaplešimo v poliseksualno prihodnost z entuziazmom, izkušnjo in razvijajočimi se vizijami nasladnega življenja, ki izziva konformnost in slavi raznolikost.

-- Andy "Sunfrog" Smith (objavljeno kot "Group Sex: Communal Ethics of Eroticism, Free Love and Extended Family" v Fifth Estate, #355, prevod Mateja Zobarič, Svojtok, anarhiv)