leave me to the flow

Prepusti Me Toku
"Instalacija v času"

Elena Fajt
Luka Dekleva
Luka Prinčič

Galerija Kresija
2.12. do 5.12. Galerija bo odprta 24h na dan

Vljudno vabljeni na otvoritev, ki bo v torek 2.12. ob 20:00

*Krogotok čustev*

Led je brez barve, vonja in okusa; ko se stopi, izpari v zrak, nato dežuje,
sneži in ponovno zmrzuje. Tekoče agregatno stanje snovi, ki deli podobnost s
kakšnim dragim ali poldragim kamnom, je (čista) voda, najprestižnejša
dobrina v 21. stoletju. Še pred manj kot pol stoletja je bila voda – tako
kot zrak – skupna last, do katere smo vsi imeli pravico, le da je vode v
nekaterih predelih sveta, zlasti pa na največji celini, primanjkovalo že od
nekdaj. Ne nezadostna, žal samo neenakomerna razporeditev naravnih dobrin
povzroča kaos, nasilje in bolečino – vsak dan smo bližje resnici,  ko bomo
pod luknjastim ozonskim šotorom morali plačati tudi za zrak. Plačevali ne
bomo zgolj za premikanje iz točke A do B, temveč tudi zato, da bomo – mirni
kot led – dihali zrak, ki bo v lasti te ali one korporacije. Danes stane
liter vode enako kot liter bencina in kriznih žarišč, kjer, navadno že tako
obubožani ljudje sedaj bijejo bitko z naraščajočim številom okupatorjev
vode, je vse več. Vemo, da se Zemlja od drugih planetov v galaksiji
razlikuje po tem, da ima vodo in posledično življenje. Vendar pa ob ledu
prej kot na življenje ali pričetek pomislimo na lepoto ledenikov in
ustavljeno srce.

Dihotomija ledu – živega in neživega – predstavlja poetiko pričujoče
instalacije v času. Ledeni objekti so kiparska dela, ki jih je oblikovala
Elena Fajt, video ustvarja Luka Dekleva, zvoke pa uglašuje Luka Prinčič.
Viseči objekti so v galerijskem prostoru prepuščeni entropiji ali podvrženi
temperaturi okolja. Ko se topijo in izparevajo, se zaključuje en del
razstave, drugje, v nadaljevanju instalacije, pa se zgodba šele začenja.
Prostorska postavitev je zasnovana kot mehanizem: spreminjanje, taljenje
valjev se snema z video kamero in fotoaparatom in posnetek, ki ga je mogoče
videti na platnu, je rezultat preoblikovanja in umetnikove manipulacije
dokumentarnih posnetkov. Proces topljenja ni posnet samo vizualno, ampak
tudi zvočno od začetka do konca, pri čemer je taljenje mestoma pospešeno z
izbrano umetničino gesto. Pod valji je nameščen ozvočen žleb, v katerega
kapljajo ledene skulpture, tako da lahko sledimo zvoku minevanja in solzam
novega življenja. Avdio-vizualni posnetki se tem bolj množijo, čimbolj
ledene "steklene" skulpture izginevajo. Še dolgo potem, ko bodo ledeni valji
izpareli, bomo lahko sledili zvočni projekciji. Tako kot video posnetki
podaljšujejo življenje umetniškega objekta, posneti zvok odmeva v deževnem
koncertu ciklične večnosti. Ker so nekateri ledeni objekti obarvani črno,
poleg posnetih zvokov in slike na žlebu, ki je prekrit s tkanino, ostajajo
tudi sledi črnila – črno bel tako ni le video, ampak je črno bela celostna
estetska izkušnja.

 *Prepusti me toku* je večmedijska postavitev, ki vključuje ledene
skulpture, eksperimentalni video, video v živo, *field recodings *in* ad hoc
*procesiranje zvoka. Naravni material in tehnologija sta uporabljena tako,
da ustvarita krožni mehanizem, kjer naravno izginja, tehnologija pa ostaja.
Ledene skulpture se talijo in kapljajo na ozvočeno podlago, kaplje pa kot
note, zapisane ena za drugo, ustvarjajo "melodijo" nove narave. Podobno se
dogaja s sliko; medtem ko živi objekti pred nami izginjajo, se posnetki
spreminjajo v večnost. Led postane živ material, ki tvori abstrakten film,
prepreden s svetlimi in temnimi metaforami življenja, v času, kjer se pogled
med črnim in belim neprestano izrisuje ali izginja, kjer je prihodnost tako
svetla kot temna.

 December ni le čas za nakupe, ampak tudi za razmislek. Tukaj lahko ostanete
do konca.

 Dunja Kukovec

 november 2008